Ja, bila je prava mini invazija. Ampak v pozitivnem smislu. Dan, ko je po ulici Ob gozdu odmeval smeh, petje, otroški vzkliki veselja. Dan, ko se je zbrala vsa LUBADARSKA VAS. Končno.
Ideja, da bi priredili ulični piknik ulice Ob gozdu, je nastala že pred leti. V duhu dobrih medsosedskih odnosov se sosedje med seboj velikokrat spontano družimo ob kavicah, se ohladimo ob toplih poletnih dnevih in okrepčamo, ko pozimi pridno »skidamo«. In na takšnih spontanih srečanjih je nastala tudi ideja za prvi pravi Lubadarski piknik. Piknik, na katerega bomo povabili družine, ki prebivajo Ob gozdu. Pa smo določili prvi datum. Pa smo ga prestavili. Smo določili drugega, spet ni šlo. 29. 6. 2019, ta bo pravi. Ja, res je bil. T.i. ožji organizacijski tim (Mateja, Aleš, Sonja in Tatjana) je stvar vzel v svoje roke in tako se je začela pisati še ena zelo lepa zgodba. Aleš je izdelal vabila, punce so jih osebno razdelile in sosede povabile na piknik. A takšnega odziva ni pričakoval nihče. Ko smo zbrali vse prijave in prešteli število, je bila številka naravnost nepričakovana. 115. Uf. Mi pa smo pričakovali 30-40 Lubadarjev. Ha. Se bomo že znašli. S takšnimi srčnimi ljudmi in pridnimi rokami bomo kos tudi vsem organizacijskim in logističnim pomislekom.
Nastopila je nedelja in kmalu je ulica postala izredno živahna. Pod enim nadstreškom je nastal pravi master chef žar kotiček, pod drugim nadstreškom so se pripravljale mize in klopi, pod tretjim se je pripravljala hrana, teta Marica nas je že razvajala s svojimi dobrotami, slišal se je lajež Cofkona, ki je veselo pozdravil vsakega, ki je prišel. In druženje se je začelo. Med seboj so se družile štiri generacije, ki v spoštljivih in prijetnih odnosih sobivajo v naši čudoviti soseski. Prav tako so prišli tudi tisti, ki se v našo sosesko radi vračajo, pa tu ne prebivajo več stalno. Najmlajši udeleženec je bil star manj kot leto dni, najstarejša pa skoraj 90 let. Dan so popestrili zvoki citer, kitare, harmonike ter ubranega petja. Lubadarji, kot smo si nadeli ime zaradi tesne povezanosti z gozdom, smo še enkrat več pokazali, da se znamo povezati, podružiti in da si prizadevamo za dobre medsosedske odnose, ki niso samoumevni. So izjemno pomembni in želimo jih negovati.
1. piknik Lubadarjev se je končal, a ni se končala naša želja po nadaljnem druženju. Ob tem bi se rada zahvalila vsem za udeležbo in pomoč. Do naslednjega leta. Kajti še vedno drži rek: vedno rabiš najprej soseda.
Lubadarka Petra Miklašič
